Dragi Aleksander,

Skupaj sva preživela osem prečudovitih mesecev. Kljub temu, da me je bilo na začetku zelo strah , kakšna mama bom? Ali bom zmogla? Ali ti bom lahko nudila vse kar si boš želel, so vsi dvomi izginili, ko sem prvič slišala tvoj utrip srčka

na ultrazvoku. Osem prečudovitih mesecev sem skrbno spremljala kako se razvijaš in rasteš iz male pikice v malega borca.

V meni si rastel, poskrbel za jutranje slabosti, ki so trajale cel dan, zvečer pridno brcal, da nisem spala in me zjutraj s svojimi nežnimi brcami prvi zbudil, ko je ati odhajal v službo. Nikoli ne bom pozabila, kako si pridno navijal in me opominjal na svojo prisotnost med testom matematike. Takrat si mi dal še več volje in poguma za učenje. Hvala ti za nepozabne trenutke, za katere bova vedela le jaz in ti. Le jaz pa jih bom skrbno čuvala v svojem srčku.

Želela sem ti dati toliko ljubezni, te naučiti jesti z žlico, piti iz kozarčka, hoditi,… skupaj bi pela pesmice, skakala po lužah in prav nič se nebi jezila, ko bi z atijem prišla domov čisto blatna in umazana zaradi slabega vremena. Pazila bi nate, bila budna ko bi bil bolan, te poučila o rožicah in drevesih ter te spremila v vrtec in kasneje v prvi razred. Skupaj bi se smejala in jokala. Ob tebi bi bila in te gledala kako odraščaš, te podpirala ko bi imel prvo simpatijo in brisala solzice, ko bi imel strto srce zaradi prve ljubezni. Namesto tega pa se zdaj sprašujem, ko opazujem druge otroke kakšen bi bil? Mar bi igral nogomet ali bi rajši plesal balet? Bi hodil v glasbeno šolo? Bi igral violino ali kitaro?

12.1.2016 so mi zdravniki povedali, da nisi zdrav in da boš v primeru da ti pustim živeti dovolila, da se celo življenje sprašuješ zakaj drugi otroci in ljudje hodijo in se igrajo ti pa ne. Znašla sem se v hudičevo težki situaciji, nisem vedela komu naj zaupam, na koga naj se obrnem. Tudi zdravnikom nisem verjela, da so diagnosticirali pravilno. Želela sem ti pomagati, vendar še vedno ne vem če sem se odločila prav in svojo odločitev močno obžalujem ter preziram. Sprašujem se če sem res storila vse prav zate?

Dragi moj sin, žal mi je za vse napake, ki sem jih storila, žal mi je da nisem poskušala rešiti tvojega življenja in močno upam da mi boš lahko kdaj odpustil.

Ko sem odšla 14.1 v bolnišnico sem imela še vedno upanje, da so se zmotili, vendar sem kmalu ugotovila, da so imeli prav. Vse do zadnjega si pridno brcal in vedno znova sem se spraševala kaj mi želiš s tem sporočiti. Ko so ti popoldne 15 minut do treh ustavili srček, se je zrušil moj svet. Ko sem čutila kako še brcaš in se trudiš za življenje nisem vedela kaj naj storim. Počutila sem se kot najslabša oseba na svetu. Morilka svojega otroka. Oseba, ki bi v tistem momentu dala vse na svetu le da bi te še enkrat začutila. Še danes ne morem verjeti, da se je to zgodilo. In nikoli ne bom pozabila, ko sem odšla po tem posegu ven, kako je začelo nežno snežiti, kot da si mi poslal svoje nežne poljubčke, katere ne bom nikoli doživela.

Počasi so mi začeli dajati zdravila, da bi te lahko rodila, vendar nisem vedela kaj bi. Želela sem da ostaneš v meni z menoj za vedno. Misel na to, da ob rojstvu ne boš zajokal, se nasmejal, nakremžil me stisnil za prst me je dušila. Ko si prišel na svet in ko sem te lahko stisnila k sebi pa sem bila presrečna. Tako lepega in prečudovitega otročička še nisem videla. Čutila sem nekakšno olajšanje, ko sem zagledala tvoj pomirjen obrazek, ki mi bo za vedno ostal v spominu. Premalo časa si bil v mojem naročju, še toliko stvari bi ti želela povedat, zapeti, te zibati. Premalo poljubčkov sem ti dala na tvoja mehka lička. Rada te imam, kot ima lahko samo mama svojega sina. Žal mi je da se je to zgodilo in verjemi, da boš vedno moj prvi otrok katerega imam rada.

Vse na svetu bi dala, šla še enkrat čez vse to, le da bi te vsaj enkrat še prijela v roke in stisnila k sebi.

Dragi Aleksander, obljubljam ti da bom vsem povedal kako čudovit otrok si, z bratci in sestricami bomo prišli k tebi in vedeli bodo, da si ti njihov veliki brat, ki pazi na njih. Ko pa bo prišel čas vem da se bova srečala ponovno in te bom objela. Do takrat ko bova imela celo večnost na razpolago, da sva skupaj pa vem, da bo nate čuvala babi Dragi, še bolj skrbno kot je name. Bodi srečen in prosim oprosti mi za to kar sem ti storila. Vedno te bom imela rada sinček moj.

Z ljubeznijo,

mami