Fotografiranje, spomini, se za njih odločiti ali ne?

Vsak starš, ki se znajde v situaciji, ko rodiš mrtvega otroka, se mora odločiti kar nekaj stvari. Vsekakor pa je ena izmed teh ali si otroka želiš videti in narediti kakšno fotografijo, odtis nogic, rokic?

Pri nas je bilo tako, da sem se za predčasno prekinitev nosečnosti morala odločiti zelo hitro. Niti nisem imela časa veliko razmišljati, saj je bil pritisk zdravnikov, da se lahko otrok (bila sem en mesec pred pdp) vsak hip rodi in takrat ne bodo mogli več nič pomagati. Tako sem se odločila, za prekinitev in s partnerjem sva se odpravila na pot v porodnišnico Ljubljana. Pred tem niti nisem razmišljala, da bi s seboj odnesla kaj. Še dobro da sem imela taščo, ki me je spomnila, da naj s sabo vzamem, nogavice, milo in tisto najnujnejše zase. O temu, da bi za Aleksandra kaj vzela niti nisem razmišljala.

Nato pa mi je slučajno pisala dula (ob porodna spremljevalka), katero sem kontaktirala že v začetku nosečnosti. Povedala sem ji kaj se dogaja in ona se je organizirala, prišla v Ljubljano na svoje stroške kupila glino za odtise nogic in rok ter organizirala fotografa, ki nas je poslikal po porodu. Za takšno organiziranost in pomoč ji bom večno hvaležna. Res je lepo poskrbela, da imam spomine na Aleksandra takšne kot se spodobi. No in ker nisem niti razmišljala o tem, da bi vzela s seboj kaj za Aleksandra, se je tik pred začetkom poroda v Ljubljano pripeljal še tast, ki mi je prinesel seštrikan kompletek, ki ga je zanj pripravila moja babica ter dekico. Aleksandra smo ob prihodu oblekli v kompletek, ga poslikali in ustvarili spomine, ki ne bodo zbledeli.

Vsekakor sem vesela, da smo ustvarili spomine. Če mi je pretežko jih odmaknem in pospravim na vrh omare, ko pa si zaželim pa jih primem v roko in obudim spomin nanj. Vsakomur bi priporočala, da si naredi slike, odtise in vse kar je možno, saj ti le ti pomagajo čez proces žalovanja.